Sv. Jožefmarija Dnevna besedila

“Tukaj sem, pripravljen na karkoli hočeš”

Kaj naj jaz storim, da bi se moja ljubezen do Gospoda nadaljevala, da bi rasla? me goreče sprašuješ. — Otrok, zapusti starega človeka, tudi tako, da se rad odpoveš stvarem, ki so same po sebi dobre, vendar ovirajo tvojo nenavezanost na samega sebe …; govôri Gospodu z dejanji in brez prestanka: “Tukaj sem, pripravljen na karkoli hočeš.” (Kovačnica, 117)

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda »presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.« Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. (…)

Možnost, da Bogu odgovori »ne«, da zavrne ta začetek nove in dokončne sreče, je ostala v rokah človeka. Toda če dela tako, ni več otrok in se spremeni v sužnja. (…)

Dovolite mi, da vztrajam na tem; zelo jasno je in o tem se lahko pogosto prepričamo v naši okolici ali pa pri nas samih: nihče ne uide kakšni obliki suženjstva. Nekateri padajo na kolena pred denarjem, drugi častijo moč, spet drugi relativno mirnost skepticizma, nekateri v čutnosti odkrijejo svoje zlato tele. In enako se dogaja s plemenitimi stvarmi. Garamo za nek podvig večjih ali manjših razsežnosti, v uresničevanju nekega znanstvenega, umetniškega, literarnega, duhovnega dela. Če se vlaga veliko truda, če obstaja resnično velika ljubezen, potem tisti, ki se izroči, živi kot suženj in se z veseljem posveča služenju za smoter njegovega dela. (Božji prijatelji, 33-34)