Sv. Jožefmarija Dnevna besedila

“Krščanska svoboda je edina, ki odrešuje človeka”

Ni res, da biti dober katoličan in zvesto služiti civilni družbi predstavlja nasprotje. Kajti ni razloga, da bi Cerkev in država med seboj trčili pri legitimnem izvajanju svojih oblasti glede na poslanstvo, ki jima ga je Bog zaupal. Lažejo — tako: lažejo! — tisti, ki trdijo nasprotno. To so isti, ki bi na čast neki lažni svobodi “prijazno” hoteli, da se katoličani vrnemo v katakombe. (Brazda, 301)

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga. (…)

Pred Bogom smo odgovorni za vsa naša svoboda dejanja. Tu ni prostora za anonimnost; človek se nahaja pred svojim Gospodom in v svoji volji se mora odločiti, ali bo živel kot prijatelj ali kot sovražnik. Tako se začne pot notranjega boja, ki je podvig za vse življenje, kajti dokler traja naše zemeljsko potovanje, nihče ne doseže polnosti svoje svobode. (Božji prijatelji, 35-36)