Sv. Jožefmarija Dnevna besedila

“Gospod nam bo pomagal in nas dvignil”

Ti ne moreš z nikomer ravnati neusmiljeno. Če pa se ti zdi, da kdo tega usmiljenja ni vreden, moraš pomisliti na to, da si tudi ti ničesar ne zaslužiš. — Nimaš zaslug, da si bil ustvarjen, niti da si kristjan, niti da si božji otrok, niti da pripadaš svoji družini … (Kovačnica, 145)

Izmed mnogih evangeljskih prizorov se nam je močno vtisnilo v spomin tudi usmiljenje do prešuštnice, prilika o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o dolžniku, obuditev edinega sina vdove iz Naina. Koliko dobrih razlogov za razlago tega velikega čudeža! Umrl je edini sin uboge vdove. Tisti, ki ji je pomenil smisel življenja, ki bi ji lahko pomagal v starosti. A Kristus ne naredi čudeža zaradi pravičnosti, naredi ga iz sočutja, ker ga v notranjosti gane človeška bolečina.

Kakšno gotovost bi nam moralo povzročiti Gospodovo sočutje! Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv. To je vabilo, obljuba, ki je ne bo prelomil. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Sovražniki naše svetosti bodo brez moči, ker nas varuje božje usmiljenje. In če — po lastni krivdi —, pademo, nam bo Gospod pomagal in nas dvignil. »Naučil si se izogibati se malomarnosti, se oddaljiti od ošabnosti, biti pobožen, osvoboditi se svetnih spon, izbirati večne in ne časne dobrine. Ker pa človeška šibkost ne more odločno korakati po spolzkem svetu, ti je dobri zdravnik tudi predpisal zdravila proti zablodam, in usmiljeni sodnik ti ni odrekel upanja do oprostitve.« (Jezus prihaja mimo, 7)